/ PRELIMINARNO STALIŠČE GLEDE NEPN IN OKOLJSKEGA POROČILA V JAVNI OBRAVNAVI

PRELIMINARNO STALIŠČE GLEDE NEPN IN OKOLJSKEGA POROČILA V JAVNI OBRAVNAVI

V skupini HSE smo pričakovali, da bo Nacionalni energetski in podnebni načrt – NEPN prepoznal nujnost izvedbe vseh načrtovanih ključnih projektov skupine HSE, ki so po našem mnenju bistveni za doseganje nacionalnih podnebnih in energetskih ciljev tako z vidika povečanja deleža obnovljivih virov energije (OVE) v končni rabi energije kot tudi zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. Žal ugotavljamo, da so dejstva naslednja:

1. NEPN onemogoča nadaljevanje načrtovanja in izgradnje novih hidroelektrarn in črpalnih hidroelektrarn, kar ima negativen vpliv tako na stopnjo samooskrbe z električno energijo, konkurenčno sposobnost podjetji, ki razpolagajo s koncesijami za energetsko izrabo vodnih virov, kot tudi na stroko in beg znanja ter izkušenj s tega področja.

2. Nesprejemljivo je, da se že na strateški ravni odpovedujemo potencialno pomembnim projektom, za katere se bo vpliv na okolje presojal na ravni umeščanja posameznega konkretnega projekta v prostor, pri čemer pa je Slovenija po zadnjih podatkih v skupini držav, ki najbolj zaostajajo za doseganjem cilja OVE že do leta 2020.

3. Z izključitvijo HE na srednji Savi do leta 2030 in prek pogojevanja nadaljnjega razvoja OVE in HE s pripravo dodatnih študij ranljivosti in popravkov zakonodaje ukrepi NEPN dejansko paralizirajo izvajanje kakršnihkoli naložb v OVE vsaj do leta 2023 – takrat pa bo skladno z EU zakonodajo že čas za pripravo novega osnutka NEPN. Z NEPN v obliki, kot je predstavljen, se v naslednjih 3-4 letih na področju razvoja OVE ohranja status quo.

4. Hkrati z opustitvijo navedbe konkretnih projektov za doseganje zadanih ciljev, kar je tudi neskladno z Uredbo 2018/1999 o upravljanju energetske unije, NEPN ne omogoča izvedbe prevlade javne koristi – Energetski zakon namreč določa, da so projekti in ukrepi, določeni v NEPN, v javnem interesu z vidika energetske in podnebne politike.

5. Navedba projektov je nujna tudi zaradi pridobivanja ugodnejših finančnih virov, saj so zahteve za pridobitev teh virov, da so projekti del NEPN – podpora izvedbi projektov, ki bodo del nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, je tudi ena od usmeritev nedavno sprejete posojilne politike EIB za področje energetike.

6. Rasti proizvodnje električne energije iz sončnih in vetrnih elektrarn so glede na dosedanji razvoj, izkušnje z umeščanjem v prostor in zmožnost elektroenergetskega omrežja povsem nerealne. Poleg tega iz NEPN ni razviden način razvoja prenosnega in distribucijskega omrežja, ki bi bil s takšno rastjo novih proizvodnih kapacitet usklajen. Prav tako ni predviden razvoj črpalnih hidroelektrarn kot okolju prijaznih hranilnikov.

7. Čeprav je vloga zemeljskega plina kot prehodnega vira jasna in prepoznana tudi na ravni EU, NEPN ne predvideva plinskih elektrarn na zemeljski plin, ki bi omogočile nadomeščanje električne energije iz premogovnih blokov zaradi razogljičenja že pred letom 2030. Proizvodnja sintetičnega plina kot njegovega delnega nadomestka pa ni v celoti predstavljena. Takšna opredelitev v NEPN onemogoča nadaljnjo izrabo obstoječih energetskih lokacij, ki so infrastrukturno opremljene tako z zornega kota omrežja kot tudi dobave energentov in odjema toplote. Usmeritev NEPN na področju zemeljskega plina za proizvodnjo električne energije ogroža oskrbo cele Šaleške doline s toploto, ki je sedaj v celoti vezana na dobavo toplote iz TEŠ in potrebuje nadomestne proizvodne objekte že pred letom 2030.

8. Nenazadnje pa je NEPN močno pomanjkljiv tudi v ključnem, 5. poglavju, kjer ne vsebuje po ukrepih razdelanih potrebnih virov financiranja tako iz javnih kot iz zasebnih sredstev, ne predvidi pa niti virov financiranja za izvajanje opustitve rabe domačega premoga.

Naj za konec poudarimo, da pritisk doseganja rokov s strani EU, ki so že dalj časa znani, ne sme biti izgovor za pripravo na ravni ukrepov in projektov praznega dokumenta, ki bo namenjen zgolj doseganju najnižjega možnega skupnega imenovalca in izpolnitvi rokov, ne pa dejanskemu strateškemu premisleku glede nadaljnjega razvoja energetske in podnebne politike v Sloveniji, ki bo omogočila ekonomsko vzdržen prehod v nizkoogljično družbo.

V nasprotnem primeru se nam utegne zgoditi, da bo, glede na zahtevnost tako umeščanja novih proizvodnih objektov v prostor kot tudi njihove izgradnje, po letu 2040 oskrba Slovenije z električno energijo po konkurenčni ceni ogrožena, kar bo imelo katastrofalne posledice za razvoj in konkurenčnost slovenskega gospodarstva in družbe kot celote.